MAGIČNI TRIKOTNIK NAPREDKA
Verjetno ste v trenutku zavili z očmi, ko ste videli naslov, ki vam že spet ponuja »čudežni« recept za napredovanje. Morda imate prav, saj ste do tega trenutka prebrali na to temo preveč člankov, ampak se še kljub temu vrtite v začaranem krogu. Mogoče ste se že kdaj zalotili ob razmišljanju o tem, ko bi le imeli dovolj časa za kolesarjenje, potem bi bil sigurno veliko hitrejši in bi bil kos morda celo »profesionalcem«. Ampak ali bi bili res?
Mislim, da se odgovor na vprašanje, kako biti hitrejši na kolesu, ne skriva zgolj v urah in kilometrih preživetih na kolesu, ampak je precej bolj kompleksen. Sam se bom malce pošalil in pot do napredka predstavil v obliki »magičnega« trikotnika. Le ta je sestavljen iz skoraj enakovrednih stranic. Tehnologija predstavlja prvo stranico trikotnika, saj je predpogoj uspešnega kolesarjenja pravzaprav brezhibno in ustrezno kolo. Ustrezna fizična pripravljenost predstavlja drug del trikotnika. Celoten trikotnik povezuje naš um v smislu, da vemo zakaj počnemo to kar počnemo…
Pričujoči članek ne bo predstavljal nobenih receptov ali splošnih navodil o različnih metodah treninga, saj se mi zdi, da je na voljo vse preveč tovrstnih člankov in knjig. V naslednjih petih minutah branja želim bralce zgolj vzpodbuditi k razmišljanju o tem, kako bi bilo mogoče na najlažji način biti vsaj malo hitrejši oziroma bolj vzdržljiv na kolesu. Pogosto slišimo, da prav rekreativni športniki omenjajo, da rezultat ni najbolj pomemben oziroma vsaj navzven dajejo taki vtis. Ampak največkrat obvelja slednje, da vsak hoče biti po svoje najboljši. Kar ne pomeni, da hoče biti zmagovalec, ker ve da ne zmore. Hoče pa biti vsaj zase najboljši. Spomnim se primerov, ko so določeni ljudje hoteli biti boljši zgolj od nekoga drugega, recimo od kolega. Če so sami zase dosegli svoj cilj, so bili zadovoljni. Iz tega vidika je potrebno najprej razmisliti o ciljih ter na drugi strani zmožnostih, ki jih imamo za dosego tej ciljev. Današnji vsakdanjik nam namreč ne omogoča, da ne upoštevamo dnevnega ciklusa in ne gremo na vadbo takrat, ko je to najbolj učinkovito, ampak takrat ko imamo največ časa. To pa je najpogosteje po službi in drugih obveznostih. Najpogosteje je to pozno dopoldne ali že zelo zgodaj zjutraj. Zaradi tega je potrebno vadbo zelo smiselno načrtovati in jo vključiti v naš vsakdanjik. Le ta pa vsekakor ni enak vsakdanjiku poklicnih kolesarjev, ki imajo za kolesarjenje na voljo »najboljši« del dneva.
Že samo to je dovolj dober razlog, da rekreativni kolesar pomisli in spozna, da ni smiselno povzemanje in kopiranje treningov vrhunskih kolesarjev. Ampak pogosto se zgodi ravno obratno. Četudi se zavedamo vsega tega, počnemo ravno to. Ogromno »zagnanih« kolesarjev trenira po službi še več in bolj trdo kot vrhunski kolesarji. Ampak to enostavno ni mogoče. Pa ne zaradi količine treninga. Problem nastane takrat, ko vse druge stvari v življenju začnejo trpeti. Pogosto je primarno to, da se potrudijo narediti svoj trening, ob tem pa še ogromno drugih obveznosti. Takrat zmanjka časa. Ampak pogosto zmanjka časa ravno za počitek. S tem telesu iz dneva v dan zagotavljamo celodnevni odmerek »stresa«, kar zagotovo dolgoročno ne pomeni nič dobrega. Za razliko od prej omenjenih navdušencev, ki hočejo trenirati vsakodnevno kot vrhunski kolesarji, pa jim enostavno zaradi tega, ker je um močnejši od telesa, ne znese. Vrhunski kolesarji trenirajo res ogromno in seveda povečini tudi specifično na njihove cilje, ki jih hočejo doseči. Je pa glavna razlika pri tem, da vrhunski športniki, vsaj kolikor jih sam poznam, ne trenirajo preveč, ampak ravno prav za dosego svojih ciljev. Ni ravno veliko vrhunskih kolesarjev, ki gredo v svojem prostem času izven treningov dodatno še na izlet s kolesom. To se ne zgodi prav pogosto, ali pa sploh ne. Kot je bilo že omenjeno, posvečajo treningu res ogromno časa, ko pa morajo dan ali dva nameniti počitku, pa jim tudi to ni prevelika ovira.
Seveda, se večina rekreativnih kolesarjev tega tudi zaveda, ampak upošteva pa ne. Zakaj ne? Zato, ker dnevi brez kolesa niso tako enostavni. Dan za počitek pri zagnanem rekreativnem kolesarju ni ravno dan, ki bi se ga veselil, kot bi si morda kdo izmed ne-športnikov mislil. Dan za počitek je namreč velikokrat bolj »kazen« in pogosto za njih predstavlja vzbujanje slabe vesti. Zgolj primer, ki je med rekreativnimi kolesarji dokaj pogost. V načrtu imamo počitek, ampak gremo kljub vsemu na kolo. Potrebujemo tako imenovano »razpeljavo«, ki se vse prevečkrat potem sprevrže v pravi trening. Še posebno, če na tej trasi srečamo kolesarskega prijatelja. Potem se zlahka pozabi načrtovana lahkotna vožnja. Miselnost in hkrati občutki slabe vesti, če nismo vsak dan na kolesu, postanejo tako naš največji sovražnik. Opravičeno se lahko vprašamo, ali bo kaj narobe in bomo slabši, če bomo take dneve »počitka« izkoristili za vsa druga opravila, ki jih zaradi kolesarjenja zapostavljamo. Mislim, da ne, saj naše misli ta dan ne bodo toliko usmerjene v kolesarjenje in si bomo zaradi tega še bolj spočili. To se mi zdi ključen faktor pri načrtovanju procesa treninga precej »zagnanih« kolesarjev. Ali drugače povedano je dan, ki ga na preživimo na kolesu ter tudi ne razmišljamo o kolesarjenju, ključ do napredka. Pa naj se sliši še tako čudno, bo slednje najbrž držalo. Skratka, to je eden izmed načinov, kako lahko prelisičimo naš um, ki nam pogosto govori le eno: »treniraj, treniraj in boš hitrejši…«
Na drugi strani tako imenovanega »magičnega« trikotnika pa imamo naše telo, ki se na vse skupaj odzove ne glede na to, kaj mu veleva naš um. Naše telo deluje vedno po liniji najmanjšega odpora. Obrambni mehanizmi v telesu delujejo karseda racionalno. Ampak kljub temu kadar pretiravamo s količino ter hkrati povečujemo tudi intenzivnost kolesarjenja, lahko hitro izpraznimo naše zaloge energije. V kolikor to počnemo dan za dnem, tako kot ogromno »zagnanih« kolesarjev sčasoma nastopi preutrujenost. Posledično se to odraža s tem, da smo namesto, da bili hitrejši, vedno bolj počasni. Kot primer lahko navedem eno izmed tipičnih napak pri vadbi. Zelo pogosto se dogaja, da ljudje iz dneva v dan kolesarijo po enaki trasi. Seveda, hočejo to traso premagati vedno hitreje. To se mi zdi ena izmed najbolj čudnih oblik vadbe, ki dolgoročno nedvomno vodi v preutrujenost. Pred kratkim sem v tej reviji v eni zmed predhodnih številk opisoval program za analizo podatkov z imenom »Strava«. Le ta nam preko GPS pripomočkov omogoča primerjanje naših zdajšnjih in preteklih voženj po enakih odsekih in deluje lahko tudi po principu socialnih omrežij. Vse super, dokler nočemo biti na določenem odseku poti iz dneva v dan hitrejši. Takrat postane uporaba programa idealno sredstvo za preutrujenost.
Ni odveč še enkrat poudariti, da naj bo naša vadba čimbolj raznovrstna in trase po katerih kolesarimo zelo raznolike. Kar v praksi pomeni, da se lotevamo kolesarjenja z različno intenzivnostjo po ravnini, po klancih ter po razgibanem terenu. Ob tem razvijamo in krepimo naše telo tudi z vajami za moč, kjer se osredotočimo predvsem na razvoj moči trupa. Na ta način bomo razvijali različne sposobnosti ter nam hkrati nikoli ne bo postalo dolgčas. Seveda, je potrebno telesu zagotoviti tudi ustrezen počitek. To pomeni, da mu vsak tretji oziroma četrti dan, ponudimo kolesarjenja prost dan ali morda celo dva. Vse je seveda odvisno od recepta po katerem, smo se odločili, da bomo izvajali našo kolesarsko vadbo. Trditev, ki je še kako resnična: »Še tako slabo načrtovan načrt vadbe, je še vedno boljši od odločanja iz dneva v dan«. Ampak zaradi današnjega tempa življenja, načrtovana vadba, za večino navadnih »smrtnikov«, ki po vseh svojih službenih obveznostih še kolesarijo, postane znanstvena fantastika. Predvsem zaradi tega, se mi zdi še posebej pomembno poudariti, da moramo spremljati našo pripravljenost še toliko bolj. Obstaja seveda veliko načinov spremljanja vadbe. Od meritev v laboratoriju do preprostih testov, ki jih izvajamo mesečno. Poudariti velja, da je nato potrebno tudi upoštevati spoznanja. Vse prevečkrat se zgodi, da sicer kdo spremlja vadbo, ampak ne upošteva dobljenih ugotovitev. Vsaka sprememba zahteva namreč veliko volje. Prilaganja z namenom, da bomo izboljšali naše šibke točke zna biti zelo koristno, saj bomo postali bolj učinkoviti in posledično tudi hitrejši. Naše telo se velikokrat odziva tako, kot se odziva najšibkejši člen v njem.
Seveda, je za uspešno kolesarjenje potrebno imeti tudi dovolj dobro in ustrezno kolo ter opremo. Vse je seveda odvisno od tega, kakšen tip kolesarjenja nam najbolj ustreza. Tako nam preostane le še par besed o tretjem delu »magičnega« trikotnika. Ta del predstavlja naš konjiček – to je kolo (lahko tudi dva, trije itn.), kolesarska oblačila ter številni pripomočki, ki se jih poslužujemo. Kolesarjenje velja za športno zvrst, kjer športna oprema skupaj s kolesom zahteva precej finančnih sredstev. Nekateri rekreativni kolesarji imajo v lasti kolesa, ki so vredna tudi deset tisoč evrov. Ampak ali bodo zaradi tega hitrejši od nekoga, ki ima kolo srednjega cenovnega razreda. Mislim, da ne. Ampak resnica leži povsem drugje, saj se za »zagnanega« kolesarja, ne spodobi imeti »cenene« opreme. Namreč dobra oprema kolesarja predstavlja hkrati tudi njegov »imidž«, ki je pri kolesarjih še posebej pomemben. Iz tega vidika vrhunska oprema seveda ni zagotovilo za naš napredek, kljub temu pa lahko veliko pripomore pri našem napredku.
Skratka, na koncu še najlažji in hkrati najtežji nasvet. Veliko opazujte druge ter upoštevajte mnenja tistih, ki nekaj vedo o tem športu. Zaupanje v njihova mnenja ter samospoznanja o tem, kar vam koristi, pomeni ogromno. Saj konec koncev, če smo zadovoljni in prepričani, da delamo prav, je pravzaprav že to polovica uspeha. Najslabše pa se mi zdi dejstvo, da je vsak zase najbolj »brihten«, kar pomeni to, da se kot pijanec plota drži »recepta«. To pomeni v smislu, da ljudje nekje nekaj preberemo ali vam »kvazi« internetni strokovnjaki nekaj predlagajo. Nato pa se takšen nasvet nemudoma upošteva kot nekaj najboljšega. Po nekaj mesecih pa je na vidiku nov recept in zgodba se ponovi. Skozi čas se tako iz lastnih napak preveč učimo. Škoda je le, da se prevečkrat zgodi, da te ta iste napake ponavljamo znova in znova. Ob tem pa ne razmišljamo, da imamo ob treningu, še tisoč in eno stvar. Pa je prav to najbolj pomembno, da je lahko »manj tudi več«. Širjenje tega spoznanja pomeni, da bo naš magični trikotnik napredka deloval J…
