DEL 1: KAKO UŽIVATI V ISKANJU RAZGLEDOV Z GORSKIMI KOLESI PO PRLEKIJI…

V naslednjih vrsticah boste spoznali nekaj skrivnosti treninga gorskih kolesarjev ali kako priti v Prlekijo uživat in niti slučjano ne trpet...

Posvetili se bomo pripravi na gorsko kolesarsko prireditev, ki se npr. lahko primerja s srednje dolgim gorsko kolesarskim maratonom… Skratka 1. maja po Prlekiji bo trasa sestavljena iz vzponov in spustov, ki se bodo odvijali po makadamskih, gozdnatih, poljskih ali mogoče celo blatnih poteh. Nedvomno bo teh 50km približno 1500 višinskih metrov vzpona od kolesarja zahtevalo, da se na njo vsaj malce pripravi. Glede na to, da bo preizkušnja namenjena prav vsem, ki želijo uživati na gorskem kolesu, bo za marsikoga velik izziv predstavljajo že samo to, da dokončajo preizkušnjo. Na drugi strani pa bo seveda tudi nekaj takih posameznikov, ki bodo želeli preveriti svoje sposobnosti in tudi malce tekmovati…

Konec koncev bolj se bomo pripravili na preizkušnjo, bolj bomo na njej tudi uživali, ne glede na naše cilje!

Vsekakor ne ponujami »čudežnega« recepta, kjer boste na koncu vsi zmagovalci, ampak vas želimo vzpodbuditi k razmišljanju o učinkovitejši pripravi na prireditev ali celo kolesarsko sezono. Spomladansko obdobje pa je ravno pravšnji čas za to. Preden se lotite kolesarjenja, je potrebno najprej razmisliti o svojih kolesarskih ciljih ter zmožnostih, ki jih imamo za dosego tej ciljev.

PRVI POGOJ: ANALIZA PRIREDITVE…

Preizkušnja bo od kolesarja se zahtevala vzdržljivost in moč…
Trajanje bo od 3-4 ur, kjer boste prekolesarili med 10-15 krajših vzponov, kjer boste premagali približno 1500 višinskim metrov vzpona in spusta…
Vzponi pa niso edino kar krasi to prireditev… Dovolj zbrani in pogumni moramo biti tudi na spustih, kjer ne smemo pozabiti na tehnične prvine naše vožnje z gorskim kolesom.

Celotna priprava pa zahteva veliko našega prostega časa. Pogosto celo preveč, zato pa moramo biti čimbolj racionalni... Tukaj pa lahko naletimo na težave. Službene, družinske obveznosti in posledično današnji vsakdanjik nam namreč ne omogoča, da bi upoštevali dnevni ciklus, ko smo najbolj učinkoviti in prepogosto opravimo našo vadbo takrat, ko imamo največ časa. Najpogosteje je to pozno dopoldne ali že zelo zgodaj zjutraj. Zaradi tega je potrebno vadbo še bolj smiselno načrtovati in jo vključiti v naš vsakdanjik. Le ta pa vsekakor ni enak vsakdanjiku poklicnih kolesarjev, ki imajo za kolesarjenje na voljo »najboljši« del dneva. Že samo to je dovolj dober razlog, da rekreativni kolesar pomisli in spozna, da ni smiselno povzemanje in kopiranje treninga vrhunskih kolesarjev. Ampak pogosto se zgodi ravno obratno. Četudi se zavedamo vsega tega, počnemo ravno to. Ogromno »zagnanih« kolesarjev trenira po službi še več in bolj trdo kot vrhunski kolesarji. S tem telesu iz dneva v dan zagotavljamo celodnevni odmerek »stresa«, kar zagotovo dolgoročno ne pomeni nič dobrega. Seveda, se večina tega tudi zaveda, ampak upošteva pa ne. Zakaj ne? Zato, ker zagnanemu kolesarju počitek in dan brez kolesa predstavlja svojevrstno kazen in »prostega« dne ne vzame kot nekaj koristnega.

Upoštevati moramo tudi vremenske okoliščine, ki nas v marcu pogosto posadijo v »garažo« na ergometer. To seveda ni nič hudega. Le dolžino kolesarjenja v zaprtem prostoru je potrebno prilagoditi na slabo urco ponavadi bolj intenzivnejšega kolesarjenja. Hkrati pa pri načrtovanju naše vadbe nikoli ne smemo pozabiti na vadbo moči, vseh delov telesa. Še posebej se osredotočimo predvsem na razvoj moči trupa, kar nam pride še posebej prav na spustih. Zanimiva metoda je tudi svojevrstna oblika tekaške vadbe (fartlek). To nam bo koristilo, še posebej, če bo na dan prireditve deževalo. Takrat zgleda kolesarjenje z gorskimi kolesi bolj kot tekaški maraton, in ne kot vožnja s kolesom.

Pri načrtovanju naše vadbe pa je potrebno telesu zagotoviti tudi ustrezno količino POČITKA. To pomeni, da mu npr. vsak tretji dan, ponudimo kolesarjenja prost dan ali morda celo dva dneva.

Primer tedenskega ciklusa za tiste, ki šele začenjajo z letošnjim kolesarjenjem: